Brez dvoma so vrtnice rože vseh lepot. Barve, oblike, vonja, skladnosti – vsega kar si pod lepoto predstavljamo, za pesniške duše premorejo, vsaj večina njih, tudi trnje. Ni čudno, da jim v večini jezikov rečejo kar roža, in da to napišejo z veliko. In da ima Roža veliko pomenov, in da je najpomembnejši – vrtnice so rože ljubezni.
Doslej je človeštvo spoznalo že nekaj deset tisoč sort vseh mogočih vrtnic. Večina jih je že pozabljenih, velika igra narave, ki si jo človek prireja v užitek vseh čutov tudi z vrtnicami, pa se odigrava na temeljih kakšnih 120 vrst pravih – prvobitnih šipkov, seveda tudi rož, prvobitne genske banke kontinentov severne hemisfere: Evrope, Severne Amerike in Azije. Celine južne hemisfere niso imele sreče, da bi se na njih med evolucijo razvili tudi šipki.
Šipke so našli tudi med 35 milijonov let starimi fosili, v zgodovini človeštva pa so vrtnice, torej gojene sorte šipkov znane vsaj 5000 let. V antičnem Egiptu, Grčiji, Kitajski in Rimu so bile sajene kot zdravilne rastline, grška pesnica Sapfo je bržkone prva imenovala vrtnico »kraljica cvetlic«, stari Rimljani so bili z njimi dobesedno obsedeni. Venčne liste so uporabljali v dišavah, kopelih, vinu, jedeh…Legije so jih ponesle celo do Anglije. Kot so padle antične civilizacije, je za nekaj časa ostalo živih komaj nekaj najbolj odpornih sort, in šele srednjeveškemu samostanskemu življenju se lahko zahvalimo za nov razcvet vrtnic. Toda pravo eksplozijo, ali pa revolucijo, če hočete, je v zadnjih stoletjih prejšnjega tisočletja povzročilo šele srečanje cvetnega prahu in pestičev daljnevzhodnih šipkov z Evropi znanimi…
Kitajske, to je daljnevzhodne vrtnice so imele lastnosti, ki jih do takrat znane niso imele – cvetele so celo rastno sezono, imele so nove barve, in ko je poroka z evropskimi vrtnicami dala potomce, so bili ti zdravi, odporni proti mrazu, trajno cvetoči in imeli so lepe cvetove. Vsaj dve letnici sta pri tem pomembni: leto 1818 zaradi prve burbonke, križanca med kitajsko Old Blush in evropsko Autumn Damask. Zgodilo se je na otoku Ile de Bourbon v Indijskem oceanu. Druga letnica je 1867, ko je bila rojena prva prava hibridna čajevka. Njeno ime je La France in po mnenju strokovne javnosti je to prva, tudi za današnje pojmovanje moderna vrtnica.
Moderna zgodovina vrtnic in njihova res vsesplošna priljubljenost sta se torej s hibridnimi čajevkami začeli. Še nekaj datumov – prva povsem rumena vrtnica je znana šele od leta 1910, prve poliante, ki so se razvile v današnje floribunde, so znane od konca 19.stoletja, kasneje so nastale še pokrovne vrtnice, miniaturne vrtnice ter vzpenjalke in plezalke, razvila se je skupina rožnih grmov, znotraj vseh teh glavnih razdelkov vrtnic pa nastajajo vedno nove in nove sorte. In kolikor več je vrtnic, toliko več je njihovih ljubiteljev in občudovalcev.
Ljubitelji in žlahtnitelji vrtnic, se pravi tisti, ki vzgajajo s križanjem nove sorte, so povezani v posebna združenja, ta združenja v svetovno združenje in to je poenotilo razvrščanje vrtnic. Zdaj velja, da so prav na vrhu te razvrstitve divje rože oziroma šipki, kot smo jih imenovali malo prej, potem so to stare vrtnice, ki so lahko vzpenjave ali ne in so iz časov pred letom 1867, najštevilčnejša skupina pa so moderne vrtnice, otroci iz zakona vzhoda z zahodom.
Med šipki omenimo rdečelistno vrtnico – roso rubrifolio, ki rase tudi po naših hribih, bolj kot mi pa jo cenijo drugod po Evropi in svetu, kjer je v okras prenekateremu parku, pa tudi ljubiteljskim zbirkam. Sicer na prvi videz neugledni šipki rasejo dobesedno za vsakim grmom, opazimo pa jih v glavnem šele jeseni, ko so vidni plodovi, ki nosijo semena, rabimo pa jih za šipkov čaj.
Stare vrtnice so rožni grmi, ki so v glavnem nastali na osnovi križanja evropskih šipkov, nekaj jih je tudi med zgodnjimi križanci s kitajskimi vrtnicami. Najbolj značilne so galske vrtnice, vrtnice alba, stolistne vrtnice, damaščanke, burbonke, kitajske vrtnice, galske vrtnice, trajno cvetoči križanci, mahovke, vrtnice noisette, portlandske vrtnice, vrtnice scots, vrtnice sweet briar in čajevke. Te čajevke so seveda križanci originalne kitajske čajevke z evropskimi sortami iz začetka 19.stoletja. Poznamo tudi precej vzpenjavih starih vrtnic, nekatere so ostale slavne prav do danes. Denimo tale vzpenjava burbonka imenovana Mme Isaac Pereire, raščava in vonjava, kot da je bila izumljena včeraj.
Najbolj čaščene in oboževane med modernimi vrtnicami so bile donedavna hibridne čajevke oziroma velikocvetne grmaste vrtnice, klasika med vrtnicami, s celo paleto barv, kjer manjka samo modra, z bolj ali manj omamnim vonjem, z rastjo, ki sega od pritlehnih pol metra do dobrih dveh metrov, vsem pa je skupno to, da so cvetovi posamezni, da je cvetje primerno za rezanje, in da so te vrtnice prave razstave na gredah. Miniaturne vrtnice so v bistvu bolj ali manj posrečene različice velikih, pravih vrtnic, so pa ameriški izum, saj so Američani znani po tem, da z rožami, bolj kot Evropejci, krasijo tudi stanovanja. Tudi miniaturne vrtnice pa lahko razdelimo v majhne sorte, to so tiste, ki zrastejo do 22 cm, in velike, ki zrastejo do 45 cm. Značilno za te vrtnice je, da so zaradi razmer v katerih rastejo dokaj občutljive.
Šele dobrih dvajset let je, kar lahko rečemo, da imamo tudi med vrtnicami sorte, ki jih lahko uporabimo in občudujemo kot pokrovne rastline. Izbor je velik – od majhnih do velikih plazečih sort, ki se razrastejo tudi več kot dva metra v širino, do majhnih in velikih previsnih sort, ki zrastejo meter visoko, veje pa se razprejo in prevesijo več kot na meter in pol široko. Sorte, ki jih vzgajajo žlahtnitelji so vedno boljše in tudi že dobivajo prve nagrade v zahtevnih izborih različnih združenj ljubiteljev vrtnic.
Od tal se ozrimo v nebo in tu vmes občudujmo vrtnice, ki iščejo sonce z mogočno rastjo pergola – vzpenjalke in plezalke. Med njimi so mnoge, ki jih po načinu cvetenja najdemo tudi med hibridnimi čajevkami in floiribundami, vendar jim je sla po soncu dala moč, da rastejo više. Potrebujejo oporo, lahko jim jo naredimo mi, ali pa jih zasadimo tako, da zrastejo in opletejo naravne opore – drevesa, skale, zidove. Plezalke so tiste, ki imajo upogljiva stebla z velikimi skupinami manjših cvetov , so izredno raščave in zrastejo tudi več kot 10 m visoko, cvetijo v glavnem poleti in potem nič več, vzpenjavke pa so vrtnice, ki imajo precej bolj toga stebla, večje cvetove na zrelem lesu, ker so manj raščave pa sta vzdrževanje in obrezovanje dosti lažja.
Rožni grmi so skupina vrtnic, ki jim skokovito raste priljubljenost. Zlasti Anglež David Austin je s križanjem starih vrtnic z modernimi odprl s takoimenovanimi angleškimi vrtnicami celo novo poglavje. Vonj in obliko starih vrtnic je namreč seštel z zdravjem, obliko rasti in olistanostjo modernih. Nastajajo povsem nove različice, po zapuščenih vrtovih odkrivamo stare vrtnice in jim dajemo moderen lesk in svežino. Seveda so po lastnostih rožni grmi tudi mnoge stare vrtnice, ki smo jih omenili na začetku našega sprehoda, vendar so pravi moderni rožni grmi le muškatne vrtnice, hibridi japonskih šipkov, rožni grmi novejše dobe, ki jih ni mogoče razvrstiti v znane skupine, ter že imenovane angleške vrtnice. Najbolj znana med njimi se imenuje, po za ohranitev starih vrtnic najbolj zaslužnem Angležu, Graham Thomas. Žal naš sprehod skozi čas in med vrtnice ni mogel ponuditi vseh čutnih užitkov, ki jih sicer vrtnice dajejo, vendar ponuja toliko lepega, kolikor se le da. Če ste se nam pridružili danes, se nam z radostjo, »da imam taaaako vrtnico« pridružite se tudi sicer. Ljubiteljev vrtnice je še vedno, vedno več. Vabimo vas medse!
Avtor prispevka: Edi Prošt