Burbonke so Rože 19. stoletja, po dinastiji zadnjih francoskih kraljev so dobile ime le posredno – po otoku v Indijskem oceanu, ki je bil v času nastanka te skupine v 19. stoletju imenovan Ile de Bourbon (sedaj Ile de la Reunion). Nastale so s slučajnim križanjem dveh starih sort vrtnic, kitajske vrtnice Old Blush in evropske damaščanke Quatre saissons. S križanjem in povratnim križanjem so tako vzgojili vrtnice, ki so bile s cvetenjem od pomladi do pozne jeseni takrat nekaj posebnega. Po razrasti so vse od grmastih pa do plezalk, obliko cvetov imajo podobne enemu ali drugemu predniku.
Vrtnice burbonke so plod naključnega križanja dveh starih rož, ki sta bili v začetku 19. stoletja na Île de Bourbon posajeni v isto živo mejo. To sta bili stara kitajska vrtnica (Rosa chinensis) z angleškim imenom ‘Parson’s Pink’ in evropska damaščanka ‘Quatre Saissons’, prva bolj znana kot ‘Old Blush’, druga pa kot ‘Autumn Damask’. Kako sta zašli v ta del sveta, je najbrž povezano z zgodovino lastništva otoka in potekom pomorskih poti. Naključnega križanca so domačini na otoku imenovali ‘Rose Eduard’. Semena iz šipka nove rože je direktor lokalnega botaničnega vrta v letih 1819 in 1921 poslal v Francijo.
V Parizu so vrtnarji takoj opazili, da gre za nove, drugačne vrtnice. Več francoskih vrtnarjev je začelo s križanjem in povratnim križanjem in vzgojili so vrtnice, ki so bile skorajda brez konkurence do prvih desetletij 20. stoletja. Večina jih je cvetela od pomladi do jeseni, kar je bila takrat prvovrstna senzacija, saj so dotlej v Evropi uveljavljene rože cvetele samo enkrat na leto.
Burbonke so bolj ali manj raščavi rožni grmi, nekatere izmed njih pa tudi prave popenjavke. Med popenjave burbonke sodi ‘Zephyrine Drouhin’, ki slovi kot roža brez trnov.
Na grobo je mogoče deliti burbonke na dva tipa: na tiste, ki so podedovale obliko cvetov po kitajski roži ‘Old Blush’ (tipični sta sorti sta ‘La reine Victoria’ in njena svetlejša mutacija ‘Mme Pierre Oger’), in druge, ki zvesteje sledijo svojim damaščanskim prednicam (med najbolj znanimi sta ‘Bourbon Queen’ in ‘Souvenir de la Malmaison‘). Za prve so značilni še nežnejša rast, gibkost poganjkov in manj trnov, za drugih pa toga, pokončana rast in izrazita trnavost.
Ker so si burbonke po lastnostih dokaj različne, jih je mogoče uporabljali za različne vrtne in parkovne namene. Kljub dobrim lastnostim so danes redke gostje v naših vrtovih. Samo žlahtnitelji, ki pri načrtnem križanju vrtnic še vedno uporabljajo njihovo »kri«, zbiralci in poznavalci jih še vzgajajo, negujejo in občudujejo. Zanemarjene so po krivici, čeprav je menda povsem človeško, da jih pozabljamo v poplavi novega in modernega. V desetletjih, ko so bile oči vrtničarjev obrnjene drugam, so žal nekatere burbonke izginile za vedno.
Avtor prispevka: Edi Prošt